Asfaltiran prostor (ulica ali trg), kjer ni zapostavljanja ali dajanja prednosti motoriziranim ali ne motoriziranim udeležencem prometa in ni jasne vizualne delitve cestišča in pločnika, označimo za skupni prometni prostor. Čeprav deluje kot prostor brez pravil, celo rahlo nevaren prostor, je v ozadju urbanističen načrt, podprt s sociološko – kognitivno teorijo.
V želji po zbliževanju tistih, ki pešačijo na eni in tistih, ki so mobilni na kolesih, se na asfaltiranem področju odstrani talne označbe, robnike, prometne znake in luči. Skupni prometni prostor (ang.: shared space), se lahko pojavi v različnih oblikah. Med bistvenimi elementi pri ‘urejanju’ vsakodnevnega prometa takega prostora je vizualna komunikacija, ki temelji na ‘vzajemnem zaupanju’ in predvsem enakopravnosti. Pešec naj bi imel prednost, nejasna situacija voznika prisili v upočasnjeno vožnjo (20 – 30 km/h) in čeprav se opazovalcu zdi, da se udeleženci prometa počutijo ogrožene, se vedejo bolj varno, trdijo poznavalci.[1]
Po vzoru pionirja skupnih prometnih prostorov, nizozemskega inženirja prometa Hansa Mondermana, ki je metodo uporabil v domači provinci Friesland, je terminologijo in urbanistično mobilnostno prakso prevzel Ben Hamilton-Baillie. Slednji uporabnost išče v zgodovini (vsak, ki je obiskal kakšno italijansko mestece ve, da je marsikatera pot namenjena tako pešcem kot voznikom), vendar se zaveda, da bo šele čas ponovnega uvajanja pokazal koliko odprti in pripravljeni na interakcijo smo udeleženci v prometu.[2]
Seveda se marsikomu takšna ureditev ne zdi povsem običajna. Sploh združenjem slepih in slabovidnih, gluhih in naglušnih ter ljudi s posebnimi potrebami se ne zdi pretirano varna. Prav tako so v študiji, opravljeni v Angliji, prišli do zaključkov, ki priporočajo pazljivo uvajanje skupnega prometnega prostora, zlasti na prometno visoko frekventnih področjih. Prebivalci področij, kjer so prometni režim uredili po zgornjem opisu (npr. Haren na Nizozemskem), nad ureditvijo niso navdušeni, pešci kot tudi kolesarji se pogosto takšnim prostorom raje izogibajo. Spet drugi pa kot dobro stran navajajo zmanjšanje izpušnih plinov, zaradi znižanja hitrosti in večje previdnosti se pripeti manj prometnih nesreč, posledično pa nastajajo novi socialni prostori.[3]
V Sloveniji tipičnega primera skupnega prometnega prostora v smislu ”dovoljeno je vse” ni. Kot obliko se navaja ureditev prometa v Kostanjevici ob Krki in Kopru. Koncept se je do danes še najbolj uveljavil na Nizozemskem, v Skandinaviji in Angliji. Nam najbližjega so uredili v Gradcu. Sonnenfelsplatz, predel krožnega prometa v okolici Univerze, je jeseni 2011 postal shared space.
_____________________________________________________________–
[1] IPOP, Skupni prometni prostor.
CIVITAS Ljubljana, Koncept shared space.
[2] Hamilton-Bailie, What Is Shared Space?
[3] David Hembrow, A view form the cycle path …