Dan žena je mednarodni praznik, dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk. Ideja o praznovanju mednarodnega dneva žensk je vzklila na začetku 20. stoletja. Prvič so ga praznovale ženske v Združenih državah Amerike 28. februarja 1909. V Evropi so ženske prvič praznovale ta praznik 19. marca 1911, in sicer v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem. Od leta 1917 dalje ga praznujemo na 8. marec.
Leta 1917 so ženske v Rusiji zadnjo februarsko nedeljo protestirale za kruh in mir. Štiri dni kasneje je cesar abdiciral, začasna vlada pa je ženskam podelila pravico do glasovanja. Zgodovinska nedelja je bila 23. februarja po julijanskem koledarju, ki so ga takrat uporabljali v Rusiji, in 8. marca po gregorijanskem koledarju. Za ta dan so se odločili tudi zato, ker so leta 1857 ženske, zaposlene v tekstilni industriji v New Yorku, protestirale proti nečloveškim delavnim razmeram in premajhnim mezdam. Kljub temu, da so v večini držav že praznovali ta dan, pa je 8. marec, mednarodni dan žensk postal šele leta 1977, ko ga je z resolucijo določila Generalna skupščina OZN.
V 19. stoletju so zakoni, vera in tradicija ženske potisnili v neenakopraven položaj z moškimi, vendar sta bili pravna nesposobnost ter izključitev iz vseh političnih aktivnosti v nasprotju z vse bolj opazno vlogo žensk v delovnem procesu. Marija Terezija je s šolsko reformo omogočila ženskam najosnovnejše šolanje. Višje izobrazbe so bile deležne le redke pripadnice družbene elite. Državni šolski zakon leta 1869 je uveljavil obvezno šolanje tudi za dekleta. Od tedaj dalje so ženske lahko opravljale poklic učiteljice, varuške, medicinske sestre in učiteljice. Poročiti se niso smele, če pa so se, so morale službo opustiti. Šele po prvi svetovni vojni so to določbo opustili in ženske so se lahko zaposlovale v uradih, kjer so delale s pisalnimi stroji. Meščansko emancipacijsko gibanje se je v avstrijskem delu habsburške monarhije uveljavilo okrog leta 1870 s ciljem, da bi ženske lahko dosegle višjo izobrazbo, konec 19. Stoletja pa so na dunajski univerzi študirale prve študentke. Kljub prepovedi so meščanke leta 1902 ustanovile Zvezo avstrijskih ženskih društev, v kateri je bila zelo dejavna pacifistka in kasneje Nobelova nagrajenka, Bertha von Suttner.
Socialdemokratsko žensko gibanje je vključevalo delavke in hišne pomočnice ter se ukvarjalo z njihovimi eksistenčnimi stiskami in skrbmi. Vodilna osebnost tega gibanja je bila Adelheid Popp, zagrizena borka za ženske pravice, ki je že od osmega leta delala v tovarni in je dobro poznala težko življenje v takratnem delovnem okolju. Podobno kot drugje, je tudi v habsburški monarhiji gibanje za žensko volilno pravico oblast neprestano ovirala s tem, da je prepovedala ustanavljanje društev, ki bi si zadala za cilj, da bi ženske dobile volilno pravico. Razen socialdemokracije se večina strank, ki so se sicer zavzemale za vpeljavo splošne in enake volilne pravice, ni navduševala nad popolno enakopravnostjo žensk na političnem področju. V času francoske revolucije so ženske korakale proti Versaillesu in zahtevale žensko enakopravnost z znanimi besedami »svoboda, enakost, bratstvo«. Z izjemo Finske in Norveške, kjer so ženskam podelili volilno pravico že pred prvo svetovno vojno (na Finskem leta 1906, na Norveškem pa leta 1913), so ženske v delu evropskih držav dobile volilno pravico v času med obema vojnama, drugod pa še veliko pozneje. Leta 1910 so ženske marsikje, tudi v Ljubljani, dobile volilno pravico z osebnim glasovanjem.
V obdobju med obema vojnama jim tega ni uspelo niti obdržati. Za prvoborko za pravice slovenskih žensk velja igralka in recitatorka Marija Murnik Horak (1845-1894), ki je organizirala delo žensk na dobrodelnem in narodnem področju. Delovale so karitativno brez posebne organizacije. Sodelovale so na narodnih prireditvah, zato so jim rekli narodne dame. Pomembno vlogo pri vstopanju žensk v javnost sta odigrali še Pavlina Pajk (Nekoliko besedic o ženskem vprašanju, 1884) in Zofka Kveder (Misterij Žene, 1900). Pomembno vlogo za žensko gibanje je do druge svetovne vojne imelo tudi leta 1898 ustanovljeno Društvo slovenskih učiteljic. Članice so zahtevale odpravo neenakega obravnavanja in zapostavljanja ter diskriminacije žensk. Od leta 1902 so zahtevale žensko volilno pravico, od leta 1911 so se borile proti obveznemu “celibatu” za učiteljice. Franja Tavčar je postala prva predsednica Splošnega ženskega društva (ustanovljeno 1901) in Ženskega telovadnega društva. “Duša” teh društev je bila Minka Govekar, ki je od njihove ustanovitve vestno in uspešno opravljala tajniške naloge. Splošno žensko društvo je bilo namenjeno vsem Slovenkam, ne glede na stan in poklic. Temeljni cilj je bil dvig izobrazbe članic ter vzpodbujati izobraževanje revnih in nadarjenih deklic. Prirejalo je predavanja, tečaje, razstave, dobrodelne akcije, shode za pridobitev ženske volilne pravice in drugih pravic za ženske, prizadevalo si je za zaščito nezakonskih mater in otrok, ločenih in vdov, mater in samskih žensk. Ukinjeno je bilo leta 1945. Na kratko nekaj, za ženske najpomembnejših dogodkov v Sloveniji: – 1897 je začel izhajati ženski časopis Slovenka, – 1898 je bilo ustanovljeno prvo žensko društvo, – 1906 Marija Urbas kot prva Slovenka doktorira iz filozofije na graški univerzi, – 1945 je bila uzakonjena splošna volilna pravica, – 1974 je bilo v Ustavo SFRJ zapisano določilo, da ima vsaka ženska svobodno odločanje o rojstvu otrok, – 1977 pa je bila uzakonjena pravica vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti iz drugih, ne le zaradi zdravstvenih razlogov, – 1989 je začel delovati prvi SOS telefon za pomoč ženskam in otrokom, žrtvam nasilja. Praznik dan žena se je pri nas uveljavil po koncu druge svetovne vojne.
Vir: Začetki ženskega gibanja za enakopravnost, Wikipedija