Obveščamo vas, da smo v medresorsko usklajevanje prejeli predlog Zakona o varstvu okolja (ZVO-2). Nekatere predlagane spremembe, ki bi utegnile biti pomembne za lokalne skupnosti, izpostavljamo v nadaljevanju:
- Glavni cilji so izboljšati ravnanje z odpadki, spodbujati inovacije pri recikliranju odpadkov in čim bolj omejiti odlaganje odpadkov na odlagališčih. Za doseganje teh ciljev so določeni okoljski cilji predelave in recikliranja odpadkov ter zmanjšanja njihovega odlaganja, države pa morajo sprejeti ustrezne ukrepe za njihovo doseganje. Predpisi EU določajo splošni pravni okvir za ravnanje z odpadki v EU, posebni predpisi pa urejajo ravnanje z določenimi vrstami odpadkov ali posamezna ravnanja z odpadki (npr. odlaganje odpadkov na odlagališčih). Določeni so osnovni pojmi in opredelitve (kot npr. odpadek, recikliranje, ravnanje z odpadki itd), uvedena je petstopenjska hierarhija ravnanja z odpadki, ki predstavlja vrstni red prednostnega ravnanja z odpadki, določena so osnovna načela ravnanja z odpadki. Zahteva se ravnanje z odpadki brez ogrožanja zdravja ljudi in okolja, brez tveganja za vodo, zrak, tla, rastline ali živali, ne da bi povzročali motnje zaradi hrupa ali vonjav in brez škodljivega vpliva na krajino ali kraje posebnega pomena. Uvedeni sta načeli “onesnaževalec plača” in “proizvajalčeva razširjena odgovornost”. Opredeljeni so tudi stranski proizvodi (kot snovi ali predmeti, ki izhajajo iz proizvodnih procesov, katerih glavni cilj ni proizvodnja teh proizvodov) ter merila za prenehanja statusa odpadka, ki določajo, kdaj odpadki prenehajo biti odpadki. Vse omenjeno je vsaj na temeljni ravni postala zakonska vsebine in ni več primarno predmet podzakonskega urejanja.
- Z ZVO-2 se ohranja koncept dosedanje ureditev na področju standardov kakovosti okolja in sanacije okolja zaradi razpršenih virov onesnaževanja. Standarde kakovosti okolja sprejema vlada, minister pa razvršča posamezna območja v razrede in stopnje onesnaženosti. Na novo je določeno, da to lahko stori tudi občina, če vlada to predvidi v podzakonskem predpisu, v katerem občini določi tudi pravila za razvrščanje. Tako vlada kot občina lahko sprejemata ukrepe za zmanjševanje onesnaženja vsaka v skladu s svojimi pristojnostmi.
- Podrobneje so določeni standardi kakovosti okolja za posamezna onesnaževala, glede na dele okolja v katerih se nahajajo, določeni v podzakonskih predpisih sprejetih na podlagi ZVO in ZVO-1. Standardi kakovosti okolja so določeni na podlagi Direktiv EU. Standardi kakovosti okolja so določeni za zrak, vodo, podzemno vodo, tla in hrup. V primeru zraka je ozemlje države razdeljeno na območja, podobmočja in aglomeracije, ki so razvrščene v stopnje onesnaženosti. Na območjih s preseganji se izvajajo ukrepi za zmanjševanje in odpravljanje onesnaženosti. Za tla so na posameznih območjih tudi sprejete stopnje onesnaženosti in se sanacija izvaja (onesnažena zemljina na igriščih vrtcev v Celju, Mežiška dolina).
- Na novo se ureja območja okoljskih omejitev. Določanje okoljskih omejitev za posamezna območja je namenjeno zlasti predpisovanju omejitev pri načrtovanju in bodočemu poseganju v okolje, lahko pa tudi spremljanju stanja okolja. Primeroma so našteta območja, kjer lahko vlada uveljavi posebne režime; lahko pa se s predpisom predvidi tudi različno stroge režime znotraj teh območij. Vladi je dano pooblastilo za to, da lahko za določene kategorije teh območij predvidi celovito presojo vplivov na okolje ali pogoje, ki jih je treba izpolniti pred izvedbo posega (npr. obvezna izvedba analize in/ali predhodna pridobitev soglasja za poseg). Določeno je še, da lahko vlada predpiše tudi obveznost sanacije okolja ali dela okolja, pri čemer se smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo subsidiarno odgovornost države.
- Ukrepanje ob okoljski nesreči je urejeno na način, da je umeščeno v sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Obsega zaščito, reševanje in pomoč ter odpravo posledic nesreče do zagotovitve osnovnih pogojev za življenje v skladu s predpisi o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Ukrepanje izvedejo sile za zaščito, reševanje in pomoč, ki so prav tako določene s predpisi o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, pri čemer lahko pri tem lahko po presoji vodje intervencije sodelujejo gospodarske javne službe varstva voda.
- Glede sanacije okoljske škode po okoljski nesreči predlagana ureditev postavi to sanacijo v celovit mehanizem sanacije okoljske škode, ki ga ureja predlagani zakon. Posebna ureditev je predlagana glede sanacije škode za primer, ko povzročitelj nesreče ni znan in ko je treba izvesti večje sanacijske ukrepe. V tem primeru ministrstvo v sodelovanju z drugimi ministrstvi in prizadeto občino pripravi program za izvedbo sanacije, ki ga sprejme vlada.
- Skladno z veljavnim zakonom je sprejet Nacionalni program varstva okolja 2020-2030, ki je dolgoročni strateški dokument varstva okolja, na posameznih področjih varstva okolja, na primer glede ravnanja z odpadki in glede kakovosti zraka, so sprejeti tudi operativni programi, katerih veljavnost zakon podaljšuje. Ob navedenem ne gre pozabiti, da posamezne direktive EU vsebujejo izrecne zahteve, da mora država za reševanje določenih vprašanj varstva okolja sprejemati in izvajati tako imenovane akcijske plane ali programe (ang.: action plans, action programmes). K sprejemanju svojega programa je zavezana tudi mestna občina, medtem ko velja ta obveza za občine ali širše samoupravne lokalne skupnosti le fakultativno.
- IV. poglavje ureja institut presoje vplivov na okolje in pa tri skupine oziroma kategorije okoljevarstvenih dovoljenj. V prvem podpoglavju prenaša zahteve Direktive o presoji javnih in zasebnih projektov na okolje ter pri tem upošteva, da se v skladu z GZ v primerih, ko je za izvedbo posega potrebno tudi gradbeno dovoljenje ne izdaja samostojna odločba o okoljevarstvenem soglasju, ampak je presoja vplivov na okolje nesamostojni del postopka izdaje integralnega gradbenega dovoljenja. Določbe o presoji, kot jih je poznal ZVO-1, pa se nadgrajujejo tudi v povezavi s predsodnim postopkom, v katerem Evropska komisija zatrjuje nepravilen prenos posameznih določb zadnje spremembe direktive. Med temi velja poudariti izrecno ureditev položaja občine (občina je v teh postopkih mnenjedajalec), časovno omejitev sklepa o predhodni presoji na 5 let. Pomembno novost predstavlja tudi dejstvo, da se drugače kot do sedaj ureja vloga in položaj (zainteresirane) javnosti in stranska udeležba v upravnem postopku in upravičenost do tožbe v upravnem sporu.
- V upravnem postopku izdaje dovoljenja, četudi lahko podajo svoje pripombe in stališča, nevladne organizacije v javnem interesu iz prvega odstavka 237. člena ter fizične osebe in pravne osebe s stalnim prebivališčem ali sedežem na območju občine nameravanega posega ali na območju občine, ki meji na občino nameravanega posega in so zainteresirane za okoljske odločitve, nimajo položaja stranskega udeleženca. Ne glede na navedeno, pa so upravičene zoper izdano okoljevarstveno soglasje vložiti tožbo.
- Vprašanje okoljevarstvenih dovoljenj zakon ureja okvirno enako kot do sedaj. Novost predstavlja podpoglavje, ki ureja skupne določbe, torej določbe, ki veljajo za vse kategorije okoljevarstvenih dovoljenj. Med temi velja izpostaviti novo uveljavljeno zahtevo, da ministrstvo ob vsaki spremembi okoljevarstvenega dovoljenja pripravi čistopis izreka okoljevarstvenega dovoljenja in pa prenehanje obratovanja naprave ali obrata. Novost pa predstavlja tudi zahteva, da se v primeru, kadar se OVD za IE ali drugo napravo izda za odlagališče odpadkov, v zemljiški knjigi zaznamuje ustrezno javnopravno omejitev.
- Na novo ali drugače je v postopku izdaje, spremembe in prenehanja okoljevarstvenega dovoljenja urejeno: mirovanje okoljevarstvenega dovoljenja, začasna prepoved obratovanja, dvostopenjska izdelava izhodiščnega poročila, primeri sprememb okoljevarstvenega dovoljenja, ki se začnejo na vlogo upravljavca, postopek prilagoditve zaključkom o BAT, ki se začne na vlogo upravljavca in ne več po uradni dolžnosti, odvzem okoljevarstvenega dovoljenja, sodelovanje javnosti, itd.
- Zakon ureja tudi okoljevarstveno dovoljenje za obratovanje druge naprave oziroma za opravljanje dejavnosti brez naprave. Udeležba v postopku se ureja podobno kot za drugi dve kategoriji dovoljenj, a je javna objava predvidena le za osnutek dovoljenja za (so)sežig. Posebej oziroma drugače kot v ZUS-1 je urejeno tudi pravno varstvo pravice zainteresirane javnosti, da zoper izdano okoljevarstveno dovoljenje sproži upravni spor, če gre za primer sežiga ali sosežiga odpadkov, ki se ne uvršča med naprave in dejavnosti, ki povzročajo industrijske emisije.
- Zakon nadgrajuje določbo ZVO-1 o dovoljenju za začasno obremenjevanje okolja. Poleg tega, da se lahko dovoljenje za čezmerno obremenitev s hrupom izda za javne shode in prireditve, takšno možnost zakon daje tudi v primerih, ko takšno izjemo predpisi vlade, sprejeti na podlagi tega zakona, ki se nanašajo na obratovanje določene naprave ali izvajanje določene dejavnosti.
- Na novo je urejena odstranitev odlagališča odpadkov (predlagani 142. člen), pri čemer se omenjena določba smiselno uporablja tudi odstranitev opuščenega odlagališča odpadkov, pri čemer se za upravljavca odlagališča šteje lastnik zemljišča, na katerem je opuščeno odlagališče odpadkov.
- Zakon daje podlago za to, da se z uredbo vlade predpišejo okoljske dajatve za onesnaževanje okolja, ki so namenjene temu, da povzročitelji onesnaževanja okolja internalizira stroške onesnaževanja, ki jih sicer nosi družba kot celota.
- Zakonske določbe dajejo podlago za podzakonsko urejanje finančnega jamstva, ki je namenjeno zavarovanju tveganja, da neka oseba ne bo izpolnila obveznosti preprečevanja ali sanacije obremenjevanja okolja. Vlada v predpisu, ki določi obveznost pridobitve finančnega jamstva, določi poleg same oblike predvsem primere, ko je takšno jamstvo treba zagotoviti, osebo, ki je do sredstev izplačil finančnega jamstva upravičena ter višino in čas trajanja jamstva ter način unovčenja finančnega jamstva.
- V X. poglavju se urejajo gospodarske javne službe varstva okolja. V skladu z opozorili Računskega sodišča pa se ureja tudi vprašanje najemnine, ki jo občina za uporabo javne infrastrukture zaračuna izvajalcu javne službe. Upošteva se tudi, da je obvezna državna gospodarska javna služba varstva okolja ravnanje z radioaktivnimi odpadki in njihovo odlaganje urejena Zakonom o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti. Ureja se pooblastilo vladi glede javne službe zbiranje, predelave ali odstranjevanja določenih vrst drugih odpadkov ter jasneje ureja strokovni nadzor v javnem interesu.
- V XIII. poglavju se inšpekcijski in finančni nadzor, kot ga je poznalo 9. poglavje ZVO-1, nadgrajuje in krepi. Z novimi določbami ali odstavki so nadgrajena dosedanja pooblastila državne inšpekcije (zlasti v 243., 247. in 249. členu) in okoljevarstvenih nadzornikov (252. člen). Tudi občinski inšpekciji je omogočeno zavarovanje terjatev z zastavno pravico (250. člen) in izrecno je predpisano, da občinska inšpekcija izvaja nadzor nad predpisi in drugimi akti, ki jih sprejme po tem zakonu/na podlagi tega zakona.
Do celotnega predloga zakona lahko dostopate s klikom TUKAJ.
Prosimo vas, da nam vaše pripombe posredujete na e-naslov info@skupnostobcin.si, najkasneje do 24. 5. 2021.