Ljubljana, 24. 4. 2018 – v okviru redne letne skupščine SOS so se sestali županje in župani 70 občin z evropsko komisarko za promet, Violeto Bulc, ki je predstavila svojo vizijo prometa ter izhodiščih večletnega finančnega okvira in kaj ta pomeni za občine.
Evropska komisarka Violeta Bulc je v svojem nagovoru uvodoma izpostavila dobro gospodarsko rast po vsej EU, ki beleži višji nivo kot pred pričetkom krize, dobro porazdelitev dohodkov, več delovnih mest in več naložb. Ne glede na to pa je pred nami še kar nekaj izzivov, kot npr. globalno prerazporejanje moči, podnebne spremembe, migracije, varnostne grožnje in nenazadnje Brexit. Vendar, kot je poudarila komisarka, naložbe, inovacije in sodelovanje prinašajo potencial za uspešno rešitev teh izzivov. Pomembno stično vlogo pri tem ima promet, saj poleg neposrednih učinkov ustvarja tudi dodatne gospodarske koristi za celotno EU. Tako na primer naslavlja potrebe po mobilnosti za kar 500 milijonov Evropejcev, zagotavlja pretok blaga med kar 11 milijonov EU podjetij in potrošniki in zagotavlja nemoteno delovanje mednarodne trgovine, s čimer EU zagotavlja izvoz produktov v višini 1700 milijard EUR. Vendar promet hkrati ustvarja tudi neželene družbene posledice kot so nesreče, izpusti toplogrednih plinov, onesnaževanje zraka, hrup in okoljske učinke.
Na področju večletnega finančnega okvira EU po letu 2020 je evropska komisarka izpostavila, da bo več osredotočenosti na rezultate ter da se bodo finančne podpore EU optimizirale. Na področju transporta bo poudarek na vzpostavitvi sinergij na področju povezljivosti in med različnimi vrstami transporta. Njena vizija prometa po letu 2020 je, da bo postal pametnejši, varnejši in manj obremenjujoč za okolje, pri tem pa je poudarila pomembno vlogo lokalnih skupnosti. Tem bodo na razpolago v sklopu kohezijske politike nepovratna sredstva, posojila, kombinacija nepovratnih sredstev in posojil ter garancije EU. Po letu 2020 bo poraba proračuna v veliki meri v obliki povratnih sredstev, ki jih bo mogoče po vrnitvi uporabiti v novem projektu. Povedala je, da bo naslednji klic za prijavo projektov predvidoma objavljen v letu 2020 – za preostala neporabljena sredstva. Ključni poudarki bodo na energetski učinkovitosti stanovanjskih stavb v javni lasti, revitalizaciji degradiranih urbanih območij in na trajnostni urbani mobilnosti. Podarila je še, da EU sredstva niso namenjena manjšim estetskim posegom, da bo potrebno izkazati koristi za širšo EU, ob tem pa je nezanemarljivo dejstvo, da skozi Slovenijo tečeta dva jedrna prometna koridorja, ki sta bistvenega pomena za mednarodni promet in logistiko. Tudi tukaj je po njenem mnenju priložnost Slovenije. Obenem pa je opozorila, da bo potrebno pripraviti dobro podkrepljene in ambiciozne projekte z izkazano dodano vrednostjo. To lahko lokalnim skupnostim v Sloveniji po mnenju komisarke Violete Bulc le, če se ideje razvijajo skupaj, v kritični masi in se skupaj tudi prijavljajo močni projekti. Priložnosti za financiranje projektov so na področju preprečevanja prometnih nesreč, na področju infrastrukture za vozila na alternativna goriva, poudarek bo na digitalizaciji prometa, povezljivosti, sodobnih prometnih modelih, razogljičenju, predvsem pa na človeku in ne avtomobilu.
Dr. Ivan Žagar je kot predsednik razvojnega sveta vzhodne kohezijske regije izpostavil, da so pričakovanja regije že pri pripravi sporazuma za tekoče obdobje bila večja ter da je posledica neposluha države pri usklajevanjih to, da v obstoječem operativnem programu praktično ni sredstev za lokalne skupnosti. To se je sicer nekoliko spremenilo takrat, ko se je operativni program v preteklem letu spremenil. Izpostavil je, da bo v novem obdobju večje spremembe v EU (npr. migracije, Brexit) nekoliko narekovale finančna sredstva in njihovo razpoložljivost, na žalost namreč kaže, da bodo sredstva iz naslova kohezijske politike porabljena tudi za te namene. Opozoril je, da se s tem lokalne skupnosti ne morejo strinjati, zato je tudi Skupnost občin Slovenije v imenu njenih občin članic podpisala Zavezo za kohezijo, da bi se zavzeli za sredstva za nadaljnji regionalni razvoj. Povedal je, da se tudi v Sloveniji pogajanja o naslednjem finančnem okvirju nadaljujejo, vlada je že sprejela neke osnovne usmeritve. Na tem mestu je opozoril je na 3 pomembne točke. Prvič, potrebno je ohraniti razvojni moment tudi za zahodno kohezijsko regijo, vendar je v strateških dokumentih očiten manko razvojnih razlik med zahodom in vzhodom Slovenije. Drugič, glede na slovensko realnost in razvojni zaostanek, je potrebno ohraniti dovolj velik delež nepovratnih sredstev. In tretjič, ohraniti moramo dovolj velik del sredstev za infrastrukturne investicije, da bomo sploh omogočili dovolj močno infrastrukturno podstat za raziskave, razvoj in gospodarstvo. Predvsem pa je dr. Žagar izpostavil, da bo potrebno v prihodnosti narediti očiten korak naprej na področju regionalnega razvoja, tako na področju evropskih sredstev kot tudi na področju financiranja lokalnih skupnosti.
Bojan Sever, predstavnik zahodne kohezijske regije je povedal, da zahodna regija pričakuje veliko spremembo trenda na področju prometa. Mobilnost je namreč problemsko področje tega dela Slovenije. Na tem področju se razvija vedno več novih tehnologij, pri nas se jih še ne znamo posluževati, večinoma sredstva za razvoj prejmejo le velika mesta, ki jih v Sloveniji praktično ni – so pa nujna zato, da naš tradicionalen način življenja in mobilnosti lahko spremenimo v smeri pametnih, tehnološko razvitih in trajnostnih rešitev.
Srečko Ocvirk, župan Občine Sevnica in moderator dogodka je poudaril, da je v Sloveniji povprečje dobro, vendar je znotraj države, tudi na področju prometa zelo veliko razvojnih razlik, če le pomislimo na prometno infrastrukturo in logistiko v Beli krajini, na Koroškem, ali na Kozjanskem. Iz tega vidika so videti razvojne vizije Evrope nekoliko oddaljene. Zato je toliko bolj nujno povezovanje in skupna zaveza, najprej v smeri zmanjševanja regionalnih razlik, tudi s pomočjo finančnih sredstev iz EU in na tem področju slovenske občine računajo tudi na podporo evropske komisarke.
Po zaključku razprave z evropsko komisarko so županje in župani obravnavali letno poročilo o delu SOS za leto 2017, načrt dela za leto 2018 in finančne dokumente ter jih soglasno sprejeli.
V nadaljevanju seje je potekala podelitev priznanj županom za dolgoletno opravljanje funkcije in plaket občinam za dolgoletno zvestobo Skupnosti občin Slovenije.
Priznanje za dolgoletno opravljanje funkcije so prejeli: Franc Mužič, župan Občine Brda, Franc Čebulj, župan Občine Cerklje na Gorenjskem, Anton Törnar, župan Občine Črenšovci, Franc Šlihthuber, župan Občine Gornji Petrovci, Alojz Kaučič, župan Občine Juršinci, Branko Ledinek, župan Občine Rače-Fram, mag. Branko Kidrič, župan Občine Rogaška Slatina in župan Občine Zagorje ob Savi, Matjaž Švagan.
Prav tako je Skupnost občin Slovenije podelila plakete občinam za dolgoletno zvestobo organizaciji, ki so jo prejele občine Cerknica, Idrija, Vrhnika, Kamnik, Trbovlje, Izola, Črnomelj, Metlika, Lendava, Pesnica, Tržič, Laško, Ravne na Koroškem, Ruše, Lenart, Krško, Sevnica, Jesenice, Škofja Loka in mestne občine Murska Sobota, Velenje, Slovenj Gradec, Ptuj in Maribor.
V sklopu skupščine SOS je prof. dr. Franjo Mlinarič predstavil zaključke Analize sistema financiranja občinskih nalog s predlogom metodologije za določitev povprečnine, katere izdelavo je naročila Skupnost občin Slovenije. Računsko sodišče je namreč v preteklem letu objavilo revizijo glede financiranja primerne porabe občin v 2014/2015 in jo predstavili na redni letni skupščini SOS leta 2017. Pokazala je, da Ministrstvo za finance ni izkazalo ali in kako so bili upoštevani stroški nalog, določenih z zakoni pri izračunu povprečnine, prav tako pa pri določitvi povprečnine ni upoštevalo ne kakovosti ne učinkovitosti njihovega izvajanja. Računsko sodišče je takrat zahtevalo opredelitev Ministrstva za javno upravo do obveznih nalog, ki bi jih občine morale izvajati (katalog nalog z opisom), kar bi naj bila podlaga za vrednotenje nalog. Ministrstvo za finance bi na tej podlagi naj zagotovilo ukrepe za izvedbo. Kljub izrecnemu poudarku predsednika Računskega sodišča RS, da je takšna analiza naloga države in pozivu županj in županov, da izvedbo analize zahtevajo še pred zakonodajnimi posegi v sistem financiranja občin, do izvedbe analize z državne strani ni prišlo. Zato se je Skupnost občin Slovenije odločila, da izvedbo analize sistema financiranja občinskih nalog v imenu vseh občin članic naroči zunanjemu izvajalcu.
Analiza primerne porabe je pokazala, da obseg finančnih sredstev občin, ne ustreza realiziranim stroškom. Ugotovljeno je bilo, da je pokritost realiziranih tekočih stroškov slovenskih občin z obsegom primerne porabe po občini, za obdobje 2010-2016, negativna. Slovenske občine so, kumulativno gledano, neustrezno financirane z zakonsko določenim obsegom sredstev za izvajanje svojih nalog ter pristojnosti. Občine so v povprečju pridobile iz naslova zakonsko določenega obsega pripadajočih sredstev za 3 odstotke manj sredstev na prebivalca, kot so znašali njihovi realizirani tekoči stroški. Če primerjamo to ugotovitev s stanjem obdobja 2007 – 2009, ugotovimo, da se je razmerje bistveno poslabšalo. V obdobju 2007 – 2009 so bile občine še zadovoljivo financiranje, saj so njihova pripadajoča sredstva presegala povprečne stroške za 9 odstotkov. V obdobju 2010 – 2016 pa so bili stroški višji od pripadajočih sredstev za 3 odstotke, kar pomeni, da se je razmerje poslabšalo za 12 odstotnih točk. Tudi ta rezultat potrjuje, da občine v obdobju 2010 – 2016 niso bile ustrezno financirane.
Analiza je pokazala tudi, da je delež samozadostnih občin v obdobju 2010-2014 bil stabilen, v letih 2015 in 2016 pa je število samozadostnih občin praktično strmoglavilo na štiri (Ankaran, MO Ljubljana, Log-Dragomer, Trzin). Podobno velja za primeren obseg sredstev, primerno porabo občin in prihodke občin po Zakonu o financiranju občin /ZFO-1/, ki se v obdobju 2010-2016 znižajo za skoraj 8 odstotkov, ob tem pa so se tekoči stroški občin povečali za +3 odstotke, najbolj v letih 2010, 2011 in 2012, ko je bilo letno povprečno povišanje kar +3,6 odstotkov. V letih 2013 in 2014 je sledilo minimalno znižanje stroškov, ki pa se je zaustavilo v letu 2015 in ponovno povečajo za 2,2 odstotka v letu 2016. Analiza je pokazala tudi, da je pri mestnih občinah pokritost 70 odstotkov dejanskih tekočih stroškov oz. 27 odstotnih točk pod povprečjem vseh občin.
Ob tem je potrebno opozoriti na leta 2012 sprejeti Zakon o uravnoteženju javnih financ /ZUJF/, katerega namen je bil zagotoviti vzdržnost javnih financ in obvladovanje javno finančnih izdatkov, zaradi česar so bili uvedeni začasni ukrepi, ki so vplivali tudi na poslovanje občin. Učinki Zakona o uravnoteženju javnih financ /ZUJF/ za občine, v smislu znižanja tekočih stroškov so bili mnogo manjši od napovedanih, nekatere rešitve pa so/bodo povzročile ali zamike nastanka stroškov ali pa poplačila za nazaj, agregatno gledano pa so se tekoči stroški občin, kljub uveljavitvi Zakona o uravnoteženju javnih financ /ZUJF/, povečali. Primerna poraba vedno bolj zaostaja za izkazanimi tekočimi stroški in sicer v letu 2016 že za 18 odstotnih točk.
V izračunu primerne porabe investicijska sredstva niso upoštevana, čeprav so nujna za izvajanje temeljnih nalog občin. Edini sistemski vir financiranja občinskih investicij je opredeljen po 21. členu Zakonu o financiranju občin /ZFO-1/ in sicer za investicije v lokalno javno infrastrukturo v višini 6 odstotkov skupne primerne porabe. Ta sredstva so vsa leta obravnavanega obdobja občinam dodeljena v bistveno manjšem obsegu od zakonsko določenega, postopek pridobitve sredstev je po nepotrebnem zapleten, vodijo ga državni organi in kot takšen ne more veljati za tisti vir sredstev, za katerega bi lahko zapisali, da z njim občina, skladno z načeli MELLS, svobodno razpolaga. Sredstva države pri financiranju občinskih investicij dosegajo 13 odstotkov vseh investicijskih stroškov. Občine tako uporabljajo za financiranje investicij druge vire, predvsem lastne vire (58 odstotni delež), od katerih so v obravnavanem obdobju občine, za nevtralizacijo manjka državnih sredstev, uporabljale v pomembnem deležu sredstva EU in tudi zadolževanje. Na žalost in z velikimi negativnimi posledicami v naslednjih letih, je v novi evropski finančni perspektivi 2014 – 2020 zelo zmanjšana in omejena možnost uporabe EU sredstev za občinske investicije, tako po višini kot namenih. Na to dejstvo so predstavniki slovenskih občin neuspešno opozarjali že v času priprave, usklajevanj in sprejemanja potrebnih dokumentov, operativnih programov, a kot že velikokrat v podobnih situacijah, brez uspeha. Pričakujemo lahko, da bodo v naslednjih letih vidne mnoge negativne posledice takšnih odločitev centralne oblasti, ne samo na lokalni ravni.
Na podlagi opravljene analize je bila izkazana potreba, da je nujno potrebno izboljšati obstoječi model financiranja občin. Primerna poraba mora upoštevati realne stroške v realnem času za izvedbo nalog, ki jih izvajajo lokalne skupnosti in doseči je potrebno večjo enotnost stroškovne strukture. V strukturi stroškov je namreč evidentno, da imajo najpomembnejši delež tisti na katere občina praktično nima vpliva. Prav tako je časovni zaostanek vgrajen v mehanizem izračuna primerne porabe.
Predvsem je analiza pokazala, da je potrebno model izračuna spremiti v smeri, da bodo sredstva takoj sledila vsem nalogam ter bo model upošteval in omogočal izvajanje razvojnih nalog občin, ki se izražajo kot investicijski odhodki in investicijski transferji. Povečati je potrebno lastne financiranja občin iz lastnih davčnih virov, ne da bi se povečala skupna obremenitev prebivalstva in gospodarstva.
Analiza je pokazala tudi, da je bistveno potrebno izboljšati sistem posvetovanja in soglasja občin ob sprejemanju in izvajanju zakonodaje, ki ima za njih posledice in upoštevati obstoječe dogovore/zakonodajo. Preveriti je potrebno neposredne in posredne naloge, ki jih občine opravljajo ter odpraviti tiste, ki se nepotrebno pojavljajo na različnih ravneh. Na ta način je možno znižati stroške, ne samo občin, pač pa tudi države. Zato je priporočilo državi, na podlagi opravljene analize, da se naj vzpostavi ustrezen način sprotnega spremljanja financiranja občin. To spremljanje naj omogoči, da mora biti področna zakonodaja, ki je sicer po svoji vsebini lahko ustrezna, spremenjena tudi v tistem delu, kjer povzroča finančne posledice. V primeru, da takšna zakonodaja povzroči občinam finančne obveznosti, ki niso načrtovane, ali so višje od predvidenih v predlogu, na osnovi katerega je bila zakonodaja obravnavan, mora obstajati takojšnji mehanizem, da se zakonodaja ali spremeni ali pa se takoj zagotovijo sredstva za njeno izvajanje.